Ste tudi vi izgubljeni v poplavi ponudbe otroške opreme in pripomočkov? Potem berete na pravem mestu. Družina za kvalitetno skrb za dojenčka ne potrebuje vseh stvari, ki jih ponujajo na tržišču. Ne samo, da je kupovanje vseh možnih pripomočkov velik finančni zalogaj, pripomočki nam delajo gnečo v stanovanju, nekaterih od njih pa so celo škodljivi za otrokov razvoj.
Osnovna oprema, ki jo družina z dojenčkom potrebuje je:
- previjalna miza
- posteljica z ograjico
- avtosedež (lupinica)
- voziček s košaro
- voziček s športnim sedežem
- sedež za hranjenje
- kvalitetna igralna podloga
Previjalna miza naj bo na primerni višini, da vam bo nega dojenčka kar najlažja. Torej, če sta starša zelo visoka je dobro, da imata previjalno mizo višje kot starša, ki sta nižje rasti. Če se vajina višina precej razlikuje pa naj bo prilagojena tistemu, ki večinoma opravlja nego. Površina previjalne mize naj bo čimbolj ravna, da bo dovolj prostora za obračanje dojenčka.
Otroška posteljica mora seveda imeti ograjico, da je dojenček varen pred padcem. Zelo praktično je, da ima dno, ki se mu lahko spreminja višina. Dokler dojenček samo leži naj bo dno visoko, da ga lažje odlagamo in dvigamo iz posteljice. Ko pa se otrok začne premikati in vzpenjati v višje položaje pa dno temu primerno nižamo. Lahko imamo že od vsega začetka posteljico, ki bo primerna nekaj let. Dobro pa je da jo prve mesece “zmanjšamo” z gnezdecem ali čim podobnim da se dojenček v zanj veliki postelji ne bo počutil izgubljenega.
Najvarnejši avtosedež za dojenčka je lupinica. Uporabljamo jo približno eno leto oziroma dokler otrok ne preseže dovoljenih kilogramov (običajno je to 13 kg) ali jo preraste po višini (glava ne sme štrleti čez rob lupinice). Dobro lupinico prepoznate po tem, da se jo da z odstranjevanjem oblazinjenih vložkov prilagajati dojenčkovi rasti. Kljub temu pa je za optimalen položaj pogosto potrebno lupinico v prvih mesecih še dodatno obložiti s tetra pleničkami. Lupinica naj se uporablja zgolj kot avtosedež in ne kot športni del vozička. V lupinici je dojenček namreč omejen v gibanju, če ni dobro podložena pa tudi sključen. To mu še posebej v prvih mesecih onemogoča popolno predihanje pljuč. Če se torej z novorojenčkom odpravljate na daljšo pot z avtom, se je dobro na približno uro in pol ustaviti ter dojenčka prestaviti za 20 min na ravno čvrsto podlago.
Sedež za hranjenje boste potrebovali, ko bo dojenček že sposoben samostojnega sedenja. To je takrat, ko se zmore iz ležečega položaja sam posesti. Do takrat ga je z gosto hrano najprimerneje hraniti kar v naročju. Naše roke mu namreč omogočijo aktivno podporo pri sedenju. Z gosto hrano dojenčka nikoli ne hranimo v ležečem položaju, saj bo težje žvečil in požiral. V sedežu za hranjenje naj bodo kolki, kolena in gležnji v približno pravem kotu. Dobro je, da so otrokova stopala na podlagi, saj bo tako lažje sedel pokončno. Dobremu sedežu za hranjenje lahko prilagajamo višino sedala in podlage za noge rasti otroka. Stolček naj bo ob mizi, da lahko otrok prijema hrano in pribor.
Voziček naj ima dva dela: košaro in športni del. Košara se uporablja približno pol leta. Koliko časa jo boste uporabljali vi je odvisno od velikosti košare in dojenčka, od njegovih motoričnih sposobnosti ter od njegove zvedavosti. V košari se majhen dojenček lahko pelje na hrbtu ali na boku. Če je košara zelo prostorna je dojenčka dobro založiti, da je njegovo telo v stiku z oblogo. Ko zmorejo pasti kravice pa se nekateri radi peljejo tudi v trebušnem položaju. Še posebej, če ima košara okenček skozi katerega vidi ven.
Če se pri 6ih mesecih ne želi več peljati v košari, ker ne vidi okolice ga lahko prestavite v športni del, tudi če še ni sposoben sedeti (kar večina dojenčkov pri 6ih mesecih ni). Če je dojenček v trupu še zelo šibak, nagnemo športni del v povsem vodoraven položaj in dobimo enako površino kot v košari. Če zmore že dvig v visoke kravice in pivotiranje pa ga lahko dvignemo tudi više, na približno 60 stopinj. V tem položaju je pomembno, da s svitkom birasače ali deke podložimo stegna, zapnemo pas čez svitek in s tem preprečimo drsenje medenice navzdol. Če medenica zdrsne potem dojenčke sedi na trtici namesto na sednih kosteh in ne more vzravnati hrbtenice. Dobro je, da se v športnem delu hrbtišče premika ločeno od sedišča saj s tem omogočimo otroku, da leži iztegnjem ko zaspi.
Ko dojenček ni v vseh zgoraj omenjenih pripomočkih naj bo na ravni čvrsti podlagi. V ta namen potrebujemo kvalitetno igralno podlogo. Mora biti dovolj čvrsta, da se dojenčku ne ugreza, a vseeno dovolj prožna, da ublaži morebiten udarec. Ne sme se mečkati pod njegovim telesom, saj mu bo s tem oteženo gibanje. Pomembno je tudi, da se jo da na lahek način vzdrževati (z vlažno krpo), saj bo pogosto poslinjena in polita z želodčno vsebino. Na podlogo lahko začnemo odlagati dojenčka že med drugim in tretjim mesecem. V tem času ga bodo začele zanimati igrače, ki visijo nad njim zato je dobro, da nad njega obesimo predmete, ki se jih bo počasi začel tudi dotikati. Kasneje se bo po podlogi premikal in se z nje podal na raziskovanje celega stanovanja. Dobra podloga nam pride prav celo življenje, tako za igro večjih otrok kot tudi za telovadbo vseh družinskih članov.
Preden se podate v nakup še kakšne dodatne opreme oziroma pripomočka se najprej vprašajte ali ga boste resnično potrebovali. Predvsem pa preverite ali je primeren otrokovi starosti in motoričnim sposobnostim ter vzpodbuden za otrokov razvoj.