Slovenščina ima prikupen izraz za položaj, ko dojenček leži na trebuščku – pasenje kravic. Predstavljamo si lahko pastirčka, ki na travniku leži na trebuhu, oprt na komolce, s travno bilko v ustih, z nogami veselo brca in opazuje svojo čredo krav. Kako pa pasenje kravic (po angleško “tummy time”) izgleda pri dojenčku in zakaj je sploh pomembno?
Pomebno je zato, ker večina gibanja po prostoru pri dojenčku poteka po trebuhu. Noben dojenček ne more kar iz ležanja na hrbtu vstati na noge in odkorakati, ko je starost primerna, da bo shodil. Od ležanja na hrbtu do hoje je mnogo vmesnih faz, ki jih mora otrok osvojiti, da bo potem njegova hoja kvalitetna, učinkovita in varna. Prve mesece si otrok v trebušnem položaju krepi mišice vratu, trupa, rok in zadnjega dela nog. Ko s tem osvoji kontrolo glave ter pridobi dovolj moči in koordinacije pa se začne premikati po prostoru.
Ni pa “trening” za gibanje po prostoru edini razlog zakaj je pomebno, da dojenček preživlja čas v trebušnem položaju. Ko se otrok rodi še nima razvite telesne sheme (to je “načrt” v možganih kje v prostoru se nahaja naše telo, posamezni deli telesa, kako dobro jih občutimo in nadzorujemo, kje je meja med našim telesom in zunanjim okoljem). S tem ko dojenček obteži svoje telo in se dotika okolice, možgani pridobivajo informacije in gradijo načrt telesne sheme. Če bi torej dojenček ležal samo na hrbtu, bi več infromacij prišlo s hrbtne strani telesa in bi bila njegova telesana shema napačna. To pa vpliva na razvoj kvalitetnih gibalnih vzorcev. Dojenčka je zato treba v budnem stanju obračati tako na trebušček kot tudi na oba boka.
S tem, ko dojenček med pasenjem kravic trenira odriv rok od podlage, na dolgi rok poskrbi za svojo varnost. S tem si namreč okrepi moč in zavedanje rok za prestrezanje ob izgubi ravnotežja in padcu. Če nima teh izkušenj, je velika verjetnost, da bo ob padcu zadel z glavo ob tla in se poškodoval.
Nameščanje dojenčka na trebuh in bok ima tudi pozitivne učinke na obliko glave. Dojenček, ki večino časa preživi na hrbtu (tudi, če je to ležalnik, lupinica ali kaj podobnega) ima velike možnosti, da pridobi sindrom zaležane glave. To pomeni, da se mu lobanja na zadnjem delu splošči.
Pomemben vidik pasenja kravic je tudi predihanost pljuč. Pljuča so namreč najmanj predihana na tistem delu prsnega koša, ki se dotika podlage. Z obračanjem dojenčka torej poskrbimo, da so celotna pljuča optimalno predihana. Tudi na neonatalnem oddelku nedonošenčke in kritično bolne novorojenčke pogosto obrnejo na trebuh saj so ugotovili, da imajo v tem položaju boljše saturacije kisika v krvi.
Večina dojenčkov se bo do dopolnjenega 6. meseca s hrbta na trebuh začela obračati sama. Do takrat je naloga staršev, da dojenčka večkrat na dan obrnejo na trebušček. To naj bo večinoma na ravni črvsti podlagi: previjalna miza, igralna podloga. Alternativa (sploh za tiste dojenčke, ki jim pasenje kravic ni ljubo opravilo) je tudi trebušni položaj čez noge staršev, na trebuhu/prsnem košu starša, na veliki telovadni žogi, nošenje v trebušnem položaju… Dojenčku pri pasenju kravic lahko pomagamo tudi s svitkom (npr. iz tetra pleničke) pred prsnim košem (rokice so čez svitek), s podporo naših rok tako da “obtežimo” medeničko ali podporo naših rok pri ramenih in prsnem košu. Za vse naštete alternativne položaje in pomoči pri pasenju kravic je dobro poiskati pomoč nevrofizioterapevta, da vas nauči pravilnih in varnih načinov.